Beseda skvoš marsikoga spomni na prizor iz kultnega filma Wall Street, v katerem se na igrišču pomerita Gordon Gekko (igra ga Michael Douglas) in Bud Fox (Charlie Sheen). Tekma, v kateri prvi drugemu odčita lekcijo, ponazarja krvavi kapitalizem, v katerem preživijo najmočnejši in tisti, ki znajo prikrojiti pravila.
Skvoš velja za enega najhitrejših in najbolj izčrpavajočih športov. Tudi zato so ga vzljubili podjetniki. Mnogi se radi sproščajo v napetih dvobojih s sodelavci ali poslovnimi partnerji, v katerih si privoščijo tudi poteze, ki v poslu niso dovoljene. Toda že dolgo ni šport, ki bi bil rezerviran za poslovno elito in premožne. Igra ga nemalo Slovencev, tudi mladih.
K njegovi popularizaciji v Sloveniji bo prispevalo tudi nedavno odprtje Squashlanda, največjega skvoš centra v državi. Nahaja se v Štepanjskem naselju v Ljubljani, na območju, ki se je v zadnjih letih spremenilo v športni park. Poleg njega že stojita športni center BIT in dvorana za nogomet Baza, ki sta jo postavila nogometaša Boštjan Cesar in Bojan Jokič.
Z Goranom Miličevićem, enim od pionirjev skvoša v Sloveniji, smo se pogovarjali o trnovi poti, ki jo je prehodil, o tem, kako je s poslovno idejo prepričal soinvestitorje, banko in druge partnerje ter zakaj je ljubljanski Squashland postal unikum v svetu.
V čem se skvoš razlikuje od drugih športov?
Skvoš se igra s posebnimi loparji in gumijasto žogico, običajno v dvoje. Igralci žogico odbijajo v točno določeno območje na steni, njena hitrost pa lahko preseže 200 kilometrov na uro. Igra je zelo dinamična in zahteva dobre reflekse ter gibčnost.
Značilnost skvoša je tudi v tem, da so ga vzljubili podjetniki. Verjetno zato, ker v zelo kratkem času porabijo ogromno kalorij in se obenem družijo. Potrebujejo le soigralca. Igrajo pa ga lahko kadarkoli, ne glede na vremenske razmere, saj gre za dvoranski šport.
Kdaj je doživel razcvet?
Ne spomnim se, da bi bil kdaj šport elite. Morda v 80. letih. Veliko je prizorov iz filmov, v katerih igrajo skvoš. Dejansko ga igrajo po celem svetu. Najbolj popularen je v nekdanjih angleških kolonijah – Indiji, Pakistanu, Egiptu, Avstraliji. Igra se na vseh kontinentih in je zelo popularen tudi v Sloveniji.
Koliko ljudi pri nas rekreativno igra skvoš?
Igralcev je nekaj manj kot pet tisoč.
Kdaj se je prvič pojavil v Sloveniji?
V 90. letih so na Rogli postavili prva igrišča. Sam sem ga spoznal leta 1990 v Mengšu. Takoj me je navdušil, tako da sva s kolegom že leto dni pozneje v Ljubljani načrtovala prvi skvoš center z osmimi igrišči.
V Sloveniji menedžerji običajno igrajo tenis. Zakaj ne igrajo skvoša?
To kar nekaj časa ni bilo mogoče, saj dolgo ni bilo kvalitetnih igrišč. Prvi skvoš center v Ljubljani smo odprli leta 1992 v enem od tedanjih skladišč v BTC. Kmalu zatem smo bili priča razcvetu tega športa v Sloveniji. Igrišča so bila polno zasedena, igralo ga je veliko poslovnežev. Žal je prišlo leto 2006, ko smo morali prostore zapustiti.
Od tedaj nismo imeli doma. Skvoš se je igral po drugih, manjših športnih dvoranah. Zdaj ga poskušamo ponovno popularizirati.
Oktobra je Squashland v Ljubljani odprl nove prostore. Koliko članov imate?
Da preživimo kot klub, potrebujemo od 300 do 500 članov. V tem trenutku jih imamo že približno sto. Nenehno dobivamo nove člane, vendar je ta rast počasna. Kar sem se v vsem tem času naučil, je, da težko promoviraš takšno dejavnost. Ljudje pridejo tako, da jih pripeljejo prijatelji.
Računamo pa, da bomo z odprtjem novega skvoš centra postavili nov trend razvoja skvoša in močno povečali zanimanje zanj v slovenskem prostoru.
Tudi mladih?
Na žalost v zadnjih 12 letih zeva luknja več generacij igralcev skvoša. Zato je osnovna naloga našega kluba in novega centra navdušiti mlade za ta šport. V ta namen promoviramo skvoš v osnovnih šolah in organiziramo športne dneve. V tem trenutku imamo 15 otrok v šoli skvoša, to številko želimo povečati na 30 do 50.
Ni naša naloga, da ustvarjamo svetovne prvake, ampak da vzgajamo ljudi, ki se bodo ukvarjali s skvošem, ga imeli radi in ga promovirali. To je eden najbolj zdravih športov.
Bo skvoš pri nas sploh kdaj stal ob boku drugim bolj priljubljenim športom?
Problem je, da imamo relativno malo kvalitetnih centrov za skvoš. Igrišč za skvoš je veliko, po zadnjih podatkih jih je skoraj 40, vendar so razdrobljena po vsej državi. Običajno pa gre za eno ali dve igrišči.
Če hočeš razviti klubsko vzdušje in konkurenco ter vzgajati dobre tekmovalce, potrebuješ center z najmanj štirimi igrišči. To pa v Ljubljani ponujata samo športni center Konex, ki ima štiri igrišča, in sedaj še naš Squashland, ki jih ima šest.
Kakšne so razmere v drugih državah?
Imajo veliko večjih centrov, tudi takšnih s 30 igrišči za skvoš.
So pri nas dovolj močni turnirji ali pa je potrebno večji izziv iskati v tujini?
Pred mnogo leti smo gostili Evropsko prvenstvo tretje divizije. To je bilo še v času bivšega Squashlanda, ko smo imeli tako mi kot center Konex v Ljubljani po kar osem igrišč za skvoš in je bilo zanimanje za ta šport na vrhuncu.
V oktobru, takoj po odprtju novega Squashlanda, smo organizirali balkansko prvenstvo petih držav. Februarja imamo prvi turnir Junior Open, aprila pa še turnir veteranov Masters Open. Trudili se bomo, da bo vse več turnirjev in da bodo dobro obiskani.
Imamo tudi veliko možnosti, da leta 2020 v Ljubljani gostimo Evropsko prvenstvo v skvošu.
Kako močna je slovenska skvoš zveza v evropskem merilu?
V vsakem športu je moč zveze odraz moči klubov. V slovenskem prostoru pa žal ni močnih skvoš klubov.
Kljub temu moram priznati, da je Squash zveza trenutno najbolje organizirana doslej, zelo dobro sodelujemo tudi z njenim predsednikom Gregorjem Kustecem. Evropskih tekmovanj ne moreš organizirati, če za tabo ne stoji zveza.
Zato pa izstopajo nekateri posamezniki. Marko Podgoršek je profesionalni sodnik, ki sodi na evropskih tekmah.
Gre za enega najboljših sodnikov na svetu, ki sodi največje turnirje v skvošu. Zelo cenjen je v tem športu, je velik strokovnjak. Včasih je bil tudi dober igralec. Več ali manj se vse začne z ljubeznijo do tega športa, ki se razvije v treniranje, sojenje ali poslovno pot.
(Ravno v tistem trenutku v center Squashland vstopi Marko Podgoršek in pozdravi Gorana; op. a.)
Sodeluje pri projektu novega Squashlanda?
Finančno ne. Je pa nepogrešljiv član kluba, saj mi veliko pomaga.
Leta 2006 ste po spletu okoliščin morali zapreti center in ostali ste na cesti. Kako ste prebrodili vmesno obdobje?
Sledilo je mučno in dolgotrajno obdobje iskanja zemljišča in primernih partnerjev. Nerad kritiziram slovenski prostor, vendar je ta izrazito nenaklonjen investitorjem v šport. Zemljišča so absolutno predraga. Dve leti je trajalo, da sem sploh našel lokacijo po primerni ceni. Morate vedeti, da se je to dogajalo leta 2007, ko so bile cene nepremičnin na vrhuncu.
Ko smo našli ustrezno zemljišče, smo potrebovali čas za pripravo dokumentacije. Takrat pa se je začela recesija. Banke niso bile več pripravljene financirati takšnega projekta.
Po dvanajstih letih pridobivanja zemljišč in dovoljenj, iskanja investitorjev in zagotavljanja sredstev ste jeseni dokončali in odprli novi Squashland. Vaši sosedje so hotel, plezalni center in dvorana za nogomet, kar bo verjetno pripomoglo pri organizaciji mednarodnih tekmovanj in poletnih skvoš kampov.
Ko sem kupil zemljišče, je tukaj stal zgolj športni center Bit. Vse ostalo so bili vrtički. V sodelovanju z Mestno občino Ljubljana in mestnim urbanistom Janezom Koželjem smo pripravili zazidalni načrt, predvideli razvoj tega območja in šli skupaj po tej poti.
Našel sem soinvestitorje in z njimi zgradil plezalni center. Svoj delež v sicer uspešnem plezalnem centru sem pozneje prodal, da smo se lahko lotili gradnje skvoš centra. Občina je poleg tega našla še investitorje za projekt izgradnje dvorane za mali nogomet.
Naenkrat smo dobili športno območje, ki se lepo razvija in ima moderen program. Veliko ljudi zahaja k nam.
Skvoš center bi predstavljal velik zalogaj za bogate, bolj razvite države, kaj šele za Slovenijo. Kako da ste se odločili za tako velik projekt?
Po 15 letih poslovanja in nabranih izkušenj smo imeli dovolj samozavesti za gradnjo kvalitetnega skvoš centra z vsaj šestimi igrišči. Izbrali smo najboljšega proizvajalca opreme na svetu. Hoteli smo ustvariti ambient, v katerega se bodo ljudje radi vračali. In to nam je uspelo.
Odločili ste se za naravi prijazne materiale in zgradili prvi leseni skvoš center na svetu.
Gre za enega redkih tovrstnih lesenih objektov pri nas in za energijsko pasiven objekt, v katerem za ogrevanje in hlajenje uporabljamo toplotno črpalko.
Nismo mogli zgraditi prvega skvoš centra v Ljubljani, ker smo to naredili že davnega leta 1992. Zato smo raje naredili prvi leseni skvoš center na svetu (smeh). Zdi se, da je bila odločitev prava, saj smo vzbudili veliko zanimanja v tujini. S tem smo Ljubljano dejansko postavili na svetovni zemljevid skvoša.
K temu, da smo se odločili za energetsko varčnost in obnovljive vire energije, je prispevala tudi izkušnja iz BTC, kjer smo zaradi potratnosti objekta plačevali izjemno visoke stroške elektrike in ogrevanja. Naša dejavnost je relativno nizko donosna, zato želimo imeti pod nadzorom stroške energije.
Naš objekt je na robu pasivnosti. Ogrevamo se s toplotno črpalko voda-voda. Na strehi bomo imeli sončno elektrarno. Želimo narediti tudi visoke grede. Iščemo gostinca, ki bi v lokalu ponujal zdravo prehrano. Imamo štiri polnilna mesta za električne avtomobile. Gre za vzorčen primer eko gradnje.
Ste zaradi tovrstne gradnje dobili tudi subvencije?
Žal ne. Poskušali smo, a nismo bili uspešni. V pogovorih smo bili z javnim Eko skladom, a s finančnim delom projekta nismo zadostili zahtevam sklada.
Koliko se je zaradi eko gradnje podražila investicija?
Za najmanj 20 odstotkov, vendar bo končni prihranek nekajkrat večji. Poleg tega pri energetskih rešitvah sodelujemo z nekaj močnimi partnerji, med drugim s Petrolom.
Koliko je stala gradnja centra in koliko časa bo trajalo, da se investicija povrne?
Približno dva milijona evrov, ki ga financiramo tudi z 10-letnim posojilom.
Kdo vse je financiral izgradnjo skvoš centra in ali jih je bilo težko prepričati v rentabilnost projekta?
Soustanoviteljev nas je pet, poleg mene še Damjan Kaver, Jože Senica, Jean-Bernard Lalanne in Goran Vučković. Vsi imamo radi skvoš.
Najeli ste tudi bančno posojilo. Kakšna je bila vaša izkušnja z bankami?
Slaba. Hodili smo od banke do banke in jih neuspešno prepričevali v odobritev posojila. Malo bank je razumelo projekt, ki smo jim ga predstavljali. Zanje je bila investicija v šport le eno veliko tveganje. Namembnost takšnega objekta je namreč zelo omejena. Strah jih je bilo, da ne bi našli kupca zanj, če bi se projekt zalomil.
Niso ocenjevale poslovnega načrta. Največ pozornosti so posvečale jamstvom za posojilo. Naš problem je bil, da 12 let nismo poslovali in nismo imeli denarnega toka. Vse projektne investicije pa so tvegane za banke.
Dokler se niste dogovorili z Gorenjsko banko.
Veseli smo, da nam je Gorenjska banka zaupala denar in omogočila realizacijo tega projekta. Verjela je, da smo ga sposobni izpeljati in da bo dolgoročno rentabilen.
Kaj je odločilo? Pravi sogovornik na drugi strani?
Posel delamo ljudje. Naleteli smo na bančnike, ki so začutili našo energijo, razumeli poslovni načrt in videli, da imamo dolgoletne izkušnje na tem področju. Ne nazadnje smo imeli kaj za ponuditi. V projekt smo vložili 45 odstotkov lastnega kapitala, za njim pa stojijo tudi uspešni podjetniki.
Kako ste partnerje in financerje prepričali, da gre za dober projekt?
Soinvestitorji so moji dolgoletni prijatelji. Poznajo mojo prejšnjo zgodbo, vedo, kaj sem dosegel, in so mi zaupali, da sem jo sposoben ponoviti. Banko pa sem prepričal z dobro pripravljenim poslovnim načrtom in predstavitvijo projekta.
