“Smo največji in najboljši nordijski center na svetu, drugi se učijo od nas,” se pohvali oče Nordijskega centra Planica Jelko Gros. Slovenski trener smučarskih skokov in športni funkcionar poudarja, da nordijski center v Planici posluje z dobičkom in bistveno bolje od primerljivih centrov po Evropi.
Ne skopari z besedami o veliki pomembnosti Planice za gorenjsko regijo, slovenski turizem in celotno državo. Njene koristi se merijo v več deset milijonih evrov letno.
Planica bo ta vikend zaživela, saj 20. in 21. januarja gostite štiri dogodke naenkrat, začenši s tekmo svetovnega pokala v teku na smučeh.
Planica živi 365 dni na leto. Imamo več kot 80 tekem, od tega tudi več velikih dogodkov. Ljubitelji športa pa so na prvo mesto postavili smučarske polete, ki so konec marca.
Ko je slabše vreme, je res malo mrtvila. Sonce je pokazatelj, ali bo velik obisk ali ne.
Ta vikend, ko bo v Planici potekal Svetovni pokal v smučarskih tekih, bo istočasno tudi mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih na nižjem nivoju (kontinentalni pokal). Na dogodku bo poskrbljeno tudi za najmlajše, organizirali bomo aktivnosti v okviru mednarodnega dneva snega. V letošnjem letu smo dali poseben poudarek združitvi več dogodkov. Naj se ljudje selijo s prizorišča na prizorišče, otroci pa se vmes igrajo na poligonih. Zaradi tega vsega pričakujemo povečan obisk.
Končalo se bo marca s tradicionalnimi poleti v Planici. Koliko ljudi pričakujete?
Od srede, ko bodo preizkusi, do nedelje, ko je na sporedu zadnja tekma v sezoni, pričakujemo več kot 100 tisoč obiskovalcev. Običajno jih največ, med 35 in 40 tisoč, pride v soboto, ko je ekipna tekma. Tudi petek je tradicionalno močan.
Marsikje na severu bi bili ponosni, da bi imeli na tekmi toliko ljudi, kot jih v Planici pride samo na preizkus letalnice.
Letošnji rezultati skakalcev so precej slabši kot v preteklosti. Naš šampion Peter Prevc še ni ujel prave forme, drugim redko uspe vrhunski dosežek. Bo zaradi tega manjši obisk?
Skakalci bodo pravi. Pred nami so še olimpijske igre, svetovno prvenstvo v poletih in ogromno tekem svetovnega pokala. Ne dvomim, da bo tudi Prevc ujel formo.
Od česa je odvisno, koliko ljudi bo prišlo na polete? Je samoumevno, da se narod marca odpravi na večdnevno rajanje v Planico, ali jih tja privabijo rezultati?
Planica ima nek poseben čar. Je športni praznik, ki se ga moraš udeležiti. Ni tipično navijaški športni dogodek. Rezultati morda dodajo 20 odstotkov k obisku.
Kdaj je bilo v Planici največ ljudi?
Marca 2016. Vse se je poklopilo. Dobili smo nov nordijski center. Peter Prevc je leto prej dosegel nov svetovni rekord in z velikansko razliko zmagal v svetovnem pokalu. Od petka do nedelje je bilo vse razprodano.
To si je težko predstavljati in še težje organizirati. Glavno vprašanje je seveda, kje parkirati in kako tolikšno množico prepeljati v Planico.
Bo kaj lažje parkirati?
Za ta prostor je logistika zelo dobro dodelana. Prvi se sami pripeljejo in parkirajo blizu prizorišča. Veliko, vsaj 20 odstotkov ljudi prepeljemo z avtobusi. Drugi parkirajo nekaj kilometrov stran in se sprehodijo do prizorišča. Tisti, ki gredo peš, so še najbolj zadovoljni.
Najdejo pa se tudi taki, ki gredo od doma tako kot vsak drug dan in pričakujejo, da bodo avto parkirali ob izteku skakalnice in da bodo sami v Planici.
Planica je na nek način postala turistična znamenitost. Kljub temu naj bi se turisti pritoževali, da tu nimajo kaj pojesti ali spiti?
Te govorice širijo novinarji in ne turisti. V Planici imamo ob sončnem vremenu, poleti med dopustom in pozimi ob vikendih med tisoč in dva tisoč gostov.
V času kosila lahko v našem gostinskem objektu Kavka, hotelu in naprej v Tamarju postrežemo okoli 150 ljudem. Vseh ostalih nimamo kam dati. Ni smiselno, da bi za tiste dve uri na dan povečali kapacitete. V Ratečah in Kranjski Gori je polno gostiln.
Tudi sicer je Planica v prvi vrsti objekt, namenjen za šport. Za gostinsko ponudbo pa smo namenili objekt Kavka, ki jo najema Hit Alpinea. Kavka je odprta celo poletje in pozimi čez vikende, najemniku se drugače ne izide.
Športni objekt – kaj pa turistični?
Planica je velika znamenitost, zelo pomembna točka zgornjesavske doline. V letu 2017 smo gostili več kot 300 tisoč ljudi.
Kdo skrbi za to, da ljudje tudi poleti obiščejo Planico? Ste to vi, lokalna športna društva, kdo drug?
Veliko ljudi se samih odpravi v Planico. Potem so tukaj turistične družbe, ki so jo vključile kot možno točko krajšega ali daljšega postanka. Na dan pride od pet do deset avtobusov.
Če se ustavijo za več ur, pa lahko počnejo marsikaj. Od sedežnice do muzeja, zipline …
Bo letos vsega skupaj v Planici več ali manj dogodkov?
Približno enako. Prizadevamo si pridobiti nove tradicionalne organizatorje, kot je Redbull s tekom na velikanko in Oviratlon. Želimo si tudi koncerte. Več odmevnejših dogodkov.
Skupaj imamo na leto več kot 100 dogodkov, manjših in večjih. Če bi jih želeli organizirati še več, bi morali okrepiti našo ekipo, zato je treba prej preveriti stroškovno upravičenost tega početja.
Koliko vas je trenutno na zavodu?
Na zavodu za šport nas je 35, pri čemer se ne ukvarjamo samo s Planico in organizacijo tamkajšnjih dogodkov. Na prvem mestu je šport za otroke in mladino. Na drugem je informatika slovenskega športa, potem še muzej in oddelek nordijskega centra Planica.
V Planici je zaposlenih 19 ljudi, drugo so pogodbeni sodelavci.
V muzeju v Ljubljani so trije, tule na sedežu v Ljubljani nas je deset, na evropskih projektih delata dve osebi. Eden od naših projektov je Zdrav življenjski slog, v okviru katerega otrokom na 180 šolah omogočamo vadbo za spreminjanje športnih navad.
Nordijski center je lani, ko ste odprli prenovljeni objekt, prvič posloval z dobičkom. V preteklosti je bil tarča kritik, da boste ustvarjali izgubo. Kako bo letos?
Če živiš zgolj od enega projekta, mora biti ta zlat in zares donosen, da ti zagotovi preživetje. Zato smo se odločili za razpršitev poslov in tveganj.
Poslovni načrt je naravnan na črn scenarij. Če bi se zgodilo, da bi bilo vseh tistih 25 vikendov, v katerih ustvarimo glavnino prihodkov, slabo vreme, bi poslovali z ničlo. Če pa bo vsaj 10 lepih sončnih vikendov, bomo poslovali s presežkom.
Nordijski center Planica so podprli Gorenjska banka, Zavarovalnica Triglav, Audi, Pivovarna Laško in Gorenje.
Kako je v podobnih centrih v Avstriji, Nemčiji ali v skandinavskih državah?
Smo največji in najboljši nordijski center na svetu, drugi se učijo od nas. Večina ima težave s preživetjem. V Planici smo medtem z ostalo ponudbo zagotovili dovolj denarja, da poplačamo vse stroške in še vzdržujemo objekt.
Koliko prihodkov ustvari nordijski center na leto?
S hotelom vred bo obseg prihodkov v letu 2017 znašal nekaj več kot dva milijona evrov. Ob tem poskušamo ustvariti okoli deset odstotkov presežka.
Za gradnjo nordijskega centra je šlo okoli 42 milijonov evrov. Menite, da je to upravičeno?
Če gledate zgolj z vidika kapitalskega vložka, to ni upravičena naložba. Če pogledamo širše, pa je to hudičevo upravičena naložba. Samo svetovni pokal prinese Smučarski zvezi Slovenije (SZS) približno 2,5 milijona evrov prihodkov. Potem oddajo še za 1,5 milijona evrov storitev, torej prodajo kart, catering …
Ogromno je tudi marketinških sredstev. Nacionalne TV-hiše in Eurosport predvajajo tekme skokov v 56 državah, tako da hitro pridemo nekje na dva do tri milijone evrov z oglaševalskimi aktivnostmi.
Vse gostilne od Rateč do Trojan so polne, če ne še dlje. Če boste dan pred poleti v Planici preverjali okoliške gostilne in iskali prostor za večjo skupino, ga verjetno ne boste dobili.
Da ne govorimo o besedni zvezi “Svetovni pokal se bo zaključil s poleti v Planici v Sloveniji”, ki je neprecenljivega pomena za slovenski turizem. V letu dni je besedna zveza ponovljena milijonkrat. Če bi tekmo v Planici prestavili na predzadnji termin, bi bilo morda omemb za 10 odstotkov tega, kar se dogaja zdaj.
Ste kdaj izračunali, koliko denarja Planica prinese Sloveniji?
Samo v ekonomskem smislu je tekma v Planici po konzervativnih izračunih vredna 15 milijonov evrov. Da sploh ne omenjamo, koliko to pripomore k prepoznavnosti Slovenije. Na Eurosportu moraš za 1 sekundo oglasnega časa plačati nekaj tisoč evrov. Tukaj pa milijonkrat na leto brezplačno omenijo Planico in Slovenijo. Morda govorimo o znesku v višini 10 milijonov evrov.
Je v Sloveniji težje priti do sponzorskega denarja kot v Nemčiji ali v Skandinaviji?
Tuji sponzorji točno vedo, kolikšna je cena oglaševanja v Planici in da je višja kot na primer v Neustadtu v Nemčiji. Ne pridejo čez Karavanke na razprodajo.
Koliko je še potenciala za povečanje števila tekem ali obiska?
Če bi hoteli Planico premakniti na višjo raven, bi to zahtevalo veliko dodatnega vlaganja. A morate vedeti, da je Planica že sedaj eden najboljših organizatorjev dogodkov.
Lahko bi se tudi lotili prestrukturiranja delovanja in šli v neke vrste butično zgodbo. Iskali bi visoke goste, ki so pripravljeni plačati 300 evrov na noč. A to ne bi bilo pravično, hkrati bi si odrezali vejo, na kateri sedimo. Nikoli ne pridejo množice zaradi visokih gostov, ampak obratno.
Gradnja nordijskega centra je potekala sedem let, slavnostno odprtje je bilo decembra 2015. Bili ste vodja projekta. Bi se ga danes lotili kako drugače?
Zdaj vem samo to, da je bil projekt tako kompleksen in zahteven, da bi se ga veliko bolj bal. Vedno, ko se lotevaš projekta, meniš, da boš vse delal po učbeniku in bo vse potekalo tekoče. Nikoli ni tako. Če nisi pripravljen na reševanje težav in slabo prenašaš stres, se raje ne lotevaj projektov, ker boš škodoval svojemu zdravju.
Veliki infrastrukturni projekti se v slovenskem športu redko uspešno izvedejo. Tam, kjer se, pa se pozneje pojavijo sumi nepravilnosti. Zakaj je bilo pri Planici drugače?
Zato, ker so bili zraven pravi ljudje. Niso hodili v službo, ampak so to delali kot poslanstvo. Vsi, ki so bili ob meni, so hitro dojeli, da tukaj ni heca in da delajo na nacionalnem projektu. Vsi, od zadnjega urbanista do zaposlenega na upravni enoti, so vedeli, kaj je v igri.
Razkrili ste, da ste bili deležni pritiskov. Od koga in kaj so hoteli doseči?
Ne maram polemizirati o podrobnostih po medijih. Bili so pritiski od tistih, ki imajo denar in se zaradi tega počutijo močni. Tudi nekateri posamezniki iz politike so me hoteli zamenjati, vendar je nato prevladal razum.
Pritiski so prišli tudi iz gospodarstva. Pomagali so novinarji, ki nikoli niso bili v Planici in so se prodali ter pisali naročene prispevke.
Zgodilo se je, da je k nam prišel novinar in s seboj prinesel sendvič in sok ter ju položil na mizo. Pozneje so objavili posnetek, v katerem so javnosti sporočali, da v Planico nikar ne hodite brez sendviča in soka, saj boste ostali lačni.
Res lahko dnevno postrežemo samo deset odstotkov gostov, a nihče noče slišati, da je v okolici več kot dovolj gostiln. Zakaj so tako poročali? Morda zato, ker so hoteli trije lokalni podjetniki v Planici postaviti kioske s hitro prehrano. Sam sem jih namreč zavrnil, saj v tem prelepem centru ne bo pločevinastih kioskov.
Tako se je enkrat zgodilo, da se je v Planici za kratek čas ustavila večja skupina ljudi, ki je bila presenečena, ko smo jim ponudili kavo. Bili so obveščeni, da tega ne morejo dobiti.
Za dobrim konjem se vedno kadi. Tudi slaba reklama je dobra. Bistveno je, da se čim pogosteje izgovori beseda Planica.
Kdo je bil odločilen pri gradnji nordijskega centra?
Pred Planico ni bilo večjega projekta, ki bi ga zgradili z državnim ali občinskim denarjem. Zadnji veliki objekt, ki se je v Sloveniji zgradil na področju športa, je bila ljubljanska Hala Tivoli leta 1965.
Nekega dne me pokliče Jaka Bednarik, državni sekretar na ministrstvu za šport, in mi pove, da so na voljo evropska sredstva za gradnjo športnih objektov. Vprašal me je, ali imam kakšno idejo. Takoj sem pomislil na Planico. Bednarik je s svojo ekipo zagotovil, da so bila sredstva Evropske skupnosti sploh na voljo za športno infrastrukturo.
Ko je minister Milan Zver v času prve Janševe vlade kupil prvi kvadratni meter zemlje, ni bilo več poti nazaj. V tistem času so bile sicer ideje, da bi slabo tretjino financirali iz Evrope, večino pa bi zagotovilo gospodarstvo. Bila je resna razprava, da bi zadevo financiral konzorcij podjetij, ki bi ga vodil Hit iz Nove Gorice. Toda projekt po tem načrtu nikoli ne bi bil izpeljan.
Šele ko je nastopila nova vlada, minister, odgovoren za šport, pa je postal Igor Lukšič, so projekt Planica pripeljali do točke, da smo ga lahko začeli izvajati. Projekta tako ni bilo več mogoče zaustaviti. Vsi nadaljnji ministri – Žiga Turk, Jernej Pikalo, Stanislava Setnikar Cankar in Maja Makovec Brenčič – pa so pomagali pri reševanju težav.
Projekt šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) je izbrala politika. Planica pa je projekt, ki ga je izbral slovenski narod. Zaradi tradicije in množičnega obiska si enostavno nismo mogli privoščiti, da bi nam vzeli tekmo. Smučarska zveza ne bi mogla sama zbrati 10 milijonov evrov za obnovitev letalnice.
V Nemčiji so za modernizacijo letalnice v Oberstdorfu porabili 12 milijonov evrov, pa je objekt večino leta prazen.
Sta gledanost zimskih športov na nacionalni televiziji in zanimanje ljudi zanje še tolikšna kot v preteklosti?
Na polete v Planico pride najširša množica, od najmlajšega do najstarejšega. Drugače je pri ljudeh, ki skoke spremljajo po televiziji. Njihova starost v povprečju presega 40 ali celo 50 let. In to je problem tako pri smučanju kot pri drugih športih.
Poleg tega imaš nov način spremljanja tekem po televiziji. Z gledanjem začneš z 10-minutno zamudo in se na ta način izogneš oglasom. Ker je šport v veliki meri odvisen od sponzorskega denarja, s tem ogrožamo naše temelje.
Največ bi morali narediti na pomlajevanju gledalcev in obiskovalcev. Danes mlajši od 30 let ne gledajo televizije, saj vse informacije dobijo na socialnih omrežjih in na spletnem portalu YouTube.
Zato moramo javnost o dogajanju v Planici vse leto informirati tudi na socialnih omrežjih. Pomaga tudi tradicionalna akcija Zavarovalnice Triglav, ki v Planico pripelje ogromno mladih obiskovalcev.
Res bomo morali še veliko delati na tem, saj ne nagovarjamo več klasičnega televizijskega gledalca. Hitro lahko pride do negativne spirale. Najprej izgubiš gledalca, nato sponzorja, potem zaradi nižje pojavnosti upade zanimanje in tako naprej.
Na drugi strani šport postavlja vedno višje tehnološke zahteve. Danes ne moreš spraviti pod streho tekme svetovnega pokala s proračunom, nižjim od pol milijona evrov. Ne govorim o poletih v Planici, ki so mnogo zahtevnejši, ampak o smučarskem teku.
