Članek je bil prvotno objavljen na spletni strani Unija XS.

Prvi del prispevka preberite tukaj.

Uspešno poslovanje temelji na izbiri ustreznih metod za zavarovanje plačil, med katere sodijo zlasti avansno plačilo, ara, plačilo ob izročitvi oziroma prevzemu, pridržek lastninske pravice, izvršnica, menica, bančna garancija, zavarovanje pri zavarovalnici, pogodbena kazen in zamudne obresti, dokumentarni akreditiv in dokumentarni inkaso, in podobno. V nadaljevanju predstavljamo menico, v prihodnjih objavah pa sledijo tudi drugi inštrumenti za zavarovanje plačila.

Kaj je menica?

Izvršnici podoben inštrument za zavarovanje plačila je menica, ki je v poslovnih vodah dobro poznano orodje za zavarovanje. Menico lahko izda pravna ali fizična oseba.

Menica je po svoji naravi vrednostni papir. To pomeni, da gre za pisno listino, s katero se izdajatelj zavezuje, da bo izpolnil na njej zapisano obveznost njenemu zakonitemu imetniku. V primeru menice se izdajatelj menice zavezuje, da bo meničnemu upniku izplačan določen denarni znesek. Ta znesek plača izdajatelj sam, ali pa bo po njegovem nalogu plačala tretja oseba.

Ker je menica načeloma prosto prenosljiva (po posebnem zakonsko predpisanem postopku), ne služi le kot inštrument za zavarovanje plačila, temveč tudi kot plačilno sredstvo ali kot kreditno sredstvo.

Menice v glavnem delimo na dve vrsti, in sicer lastne in trasirane menice

Trasirana menica  je tista, pri kateri izdajatelj menice pozove tretjo osebo (t.i. trasata), da ta izpolni denarno terjatev upniku. Tretja oseba (trasat) menico sprejme (akceptira) ali zavrne. Če trasat menico sprejme, obveznost sprejema potrdi z lastnoročnim podpisom na sami menici, s tem pa postane glavni zavezanec za izpolnitev menične obveznosti.

Če pa je izdajatelj menice tudi sam plačnik obveznosti, zapisane na menici, gre za lastno menico. Ker se izdajatelj menice zaveže, da bo sam izpolnil menično obveznost, se šteje, da je pripoznana (akceptirana oziroma sprejeta) že ob sami izdaji. Izdajatelj lastne menice je odgovoren tako, kakor akceptant trasirane menice.

Vsaka menica (trasirana ali lastna) mora vsebovati z zakonom predpisane sestavine, sicer se ne šteje za menico. Obvezno mora vsebovati:

• označbo, da je menica, napisano v samem besedilu listine v jeziku, v katerem je menica sestavljena;
• nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja;
• če gre za trasirano menico – ime tistega, ki naj plača (trasat);
• navedbo dospelosti. Če dospelost ni navedena, se šteje za menico na vpogled.
• kraj, kjer je treba plačati;
• ime tistega, kateremu ali po čigar odredbi je treba plačati (remitent);
• navedbo dneva in kraja izdaje menice;
• podpis tistega, ki je izdal menico (trasant).

Menica se lahko sestavi posebej ali pa na obrazcu, ki ga je mogoče dobiti na banki, pošti in drugih podobnih izpostavah.

Podobno kot izvršnica in bančna garancija veljavnost menice ni odvisno od posla, ki je bil podlaga za izdajo menice. Osebe, od katerih se zahteva, da izpolnijo svoje zaveze iz menice, ne morejo uveljaviti zoper njenega imetnika ugovorov, ki so utemeljeni v njihovih osebnih razmerjih s trasantom ali s kakšnim prejšnjim imetnikom menice, razen če ni sedanji imetnik menice ravnal, ko jo je pridobil, zavestno v dolžnikovo škodo.

V nasprotju z izvršnico se menica praviloma lahko prenaša

Po zakonu se vsaka menica lahko prenese, razen če vsebuje izrecno klavzulo o neprenosljivosti (t.i. rekta klavzula).

Če je prenos menice dovoljen, se ta opravi na poseben način, in sicer z indosamentom (posebna izjava o prenosu, ki vsebuje potrebne podatke). Indosament mora biti nepogojen. Vsak pogoj, ki bi bil postavljen, se šteje za nezapisanega. Indosament mora biti popoln, saj se z njim prenašajo vse pravice, ki izvirajo iz menice. Delni indosament je tako ničen.
Indosament se napiše na menico ali na list, ki je zvezan z njo (alonž), indosant pa ga mora podpisati.

Izvedba plačila – izvršba

Za izvedbo plačila na podlagi menice mora upnik (remitent) pozvati na plačilo bodisi trasata (če je ta menico akceptiral) bodisi izdajatelja menice.

V primeru da se prostovoljno plačilo po menici zavrača, pa sme upnik začeti izvršilni postopek, pri čemer se:

• bodisi vodi postopek na podlagi verodostojne listine (menica je verodostojna listina, kot na primer faktura),
• bodisi postopek na podlagi predložene menice. Pri tem se predlog za izvršbo na podlagi priložene menice lahko vodi le, če bi v primeru ugovora zoper sklep o izvršbi veljala pravila postopka v gospodarskih sporih, sodišče pa mora odločiti o predlogu v petih delovnih dneh.

V obeh primerih se v predlogu za izvršbo navedejo:

• upnik in dolžnik z identifikacijskimi podatki,
• menica,
• dolžnikova obveznost,
• sredstvo ali predmet izvršbe,
• drugi podatki, ki so glede na predmet izvršbe potrebni, da se izvršba lahko opravi, in
• zahteva, naj sodišče naloži dolžniku, da v treh dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški,
• v primeru predloga za izvršbo na podlagi priložene menice pa še priložiti menico v izvirniku v fizični obliki.

Če upnik ne razpolaga z identifikacijskim podatkom dolžnika, mu ga v predlogu za izvršbo ni treba navesti, če sodišče ob preverjanju v elektronsko dosegljivih evidencah lahko dolžnika nedvoumno identificira na podlagi ostalih identifikacijskih podatkov, ki so v predlogu za izvršbo.

Če upnik predlaga izvršbo na dolžnikova sredstva pri organizacijah za plačilni promet, na nematerializirane vrednostne papirje oziroma na plačo, v predlogu za izvršbo ni dolžan navesti podatkov o organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik denarna sredstva in številke računa, podatkov o nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je dolžnik, oziroma dolžnikove zaposlitve. V tem primeru sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine po uradni dolžnosti opravi poizvedbe o teh podatkih v elektronsko dosegljivih evidencah.

Predlog za izvršbo na podlagi priložene menice mora vsebovati tudi naslednje:

• Če upnik predlaga izpolnitev denarne obveznosti, mora navesti svoj transakcijski račun, na katerega naj se plačilo opravi.
• Če upnik predlaga izvršbo na premičnine, mu jih v predlogu za izvršbo ni treba natančno označiti, če ima dolžnik stalno prebivališče ali sedež v Republiki Sloveniji.
• Če upnik vloži predlog za izvršbo po pooblaščencu, pooblastila ni treba predložiti, ampak se v predlogu za izvršbo navede, da je bilo pooblastilo dano in v kakšnem obsegu.
• V predlogu za izvršbo, pri kateri je treba opraviti neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja, mora upnik navesti izvršitelja, ki naj ga sodišče določi za opravo teh dejanj, sicer sodišče s predlogom ravna kot z nepopolno vlogo.
• Če upnik zahteva izvršbo s sredstvi ali predmeti izvršbe, pri katerih se v času vložitve predloga za izvršbo ne ve, ali bo treba določiti izvršitelja, upnik izvršitelja navede v določenem roku med postopkom po pozivu sodišča, v katerem ga sodišče opozori, da bo sklep o izvršbi v celoti ali delno s sklepom razveljavilo ali ne bo opravilo posameznega dejanja izvršbe, če v določenem roku ne bo navedel izvršitelja. Zoper sklep, s katerim se sklep o izvršbi v celoti ali delno razveljavi, ali se odloči, da se posamezno dejanje izvršbe ne opravi, ni pritožbe.

Postopek pred izvršilnim sodiščem

S sklepom o izvršbi na podlagi menice kot verodostojne listine sodišče naloži dolžniku, da v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo.

Rok za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi menice kot verodostojne listine je 3 dni (ne 8 dni kot običajno).

V postopkih zoper dolžnike – menične zavezance na podlagi menice, je dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu.

Več informacij v zvezi z menicami in možnostjo plačila lahko poslovni subjekti najdejo v Zakonu o menici, Zakonu o izvršbi in zavarovanju in Obligacijskem zakoniku.

---