Podjetniške finance

psihologija vlaganja

Podjetniške finance

Psihologija vlaganja: strah in pohlep proti razumu

Psihologija vlaganja: rezultate dolgoročnega načrtovanja in skrbno izpeljane naložbene strategije lahko zdesetka zgolj ena napačna odločitev, sprejeta pod vplivom čustev.

Investicijski svet se je razvil na borznem parketu, čeprav gre danes večinoma za digitalne platforme, borzo pa poganja psihologija ljudi, ki temelji na dveh osrednjih čustvih – pohlepu in strahu. Zato si psihologija vlagateljev, pogosto imenovana vedenjska ekonomija, prizadeva združiti kognitivne psihološke teorije s klasično ekonomsko teorijo, da bi poskušala pojasniti racionalno oziroma še pogosteje neracionalno sprejemanje naložbenih odločitev vlagateljev po svetu. Ob splošni težnji ljudi, da se vedejo in sprejemajo (ekonomske) odločitve čim bolj razumsko, sta čustvi pohlepa in strahu najpogostejša razloga za neracionalne odločitve.

Prav zaradi pohlepa se mnogi težko uprejo možnosti nadaljnjih dobičkov predvsem v splošnem trendu rasti kapitalskih trgov in s prodajo naložb odlašajo tako dolgo, da se trend obrne in izgubijo del prisluženih donosov. Po drugi strani pa vlagatelji zaradi strahu v času upadanja tečajev panično razprodajajo svoje delnice v trenutku, ko so te na zelo nizkih ravneh.

Izognite se poskusom prerokovanja prihodnosti

Čustva torej pri upravljanju premoženja niso vaš prijatelj, kar je sicer eden osrednjih argumentov strokovnih upravljavcev premoženja in investicijskih svetovalcev. In kar naredi vedenjsko krivuljo še bolj nihajno, je dejstvo, da je psihološki občutek izgube dvakrat močnejši kot pri dobičku. Upanje vlagatelja je nekoliko podobno upanju hazarderja, oba se srečujeta s tako imenovanim Monte Carlo učinkom, statistično dokazanim dejstvom, da več dogodkov z istim izidom v daljšem času ne pomeni, da se kratkoročno ne more isti izid še enkrat ponoviti. Če torej delnica podjetja upada že sedem dni zapored, ni statistično nič bolj verjetno, da bo vrednost osmi dan pridobila. Tako je meja med paniko in priložnostjo pogosto zabrisana.

Upoštevajte večletne trende in se izognite odzivom na podlagi kratkoročnih nihanj

Za vlagatelja, pa naj gre za dolgoročnega ali kratkoročnega špekulativnega vlagatelja, je pomembno, v katerem delu cikla vstopi (ali izstopi) na trg. V zadnjem stoletju so trendi rasti borz oziroma, natančneje, ameriškega Wall Streeta v povprečju trajali približno osem let. Statistično torej ni najbolj smiselno vsega razpoložljivega likvidnega premoženja vložiti v delniške naložbe, potem ko so vrednosti delnic naraščale že šest ali sedem let, saj je verjetnost korekcije tečajev takrat višja. Predvideno fazo cikla, v katerem smo, je treba imeti v mislih, ko vas zagrabi panika ali če se ne morete otresti pohlepa po še nekaj dodatnih odstotkih rasti. Poglejte kratkoročna nihanja v okviru dolgoročnih trendov in se odločajte raje na podlagi teh.

Višje donosnosti in večja nihanja pomenijo večje tveganje in večjo verjetnost napačnih odločitev

Da ne raste vedno vse, kar je raslo nekoč, dobro ponazarja vlagateljem najbolj znana omejitev odgovornosti, ki jo Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) zahteva poleg vseh dnevnih tečajnic vrednostnih papirjev ali investicijskih skladov v medijih, in sicer da prejšnji donosi niso garancija donosov v prihodnje. Zdaj že vemo, da moramo, ko nas vodijo minuli donosi, upoštevati, da je treba primerjati prejšnje donose sorodnih naložb v daljšem časovnem obdobju vsaj treh, še bolje pa petih let. Vemo tudi, da (višje) prejšnje donosnosti praviloma pomenijo tudi večje tveganje naložb. Večje tveganje in večja nihajnost pa sta ena osrednjih razlogov za paniko vlagateljev in posledično prehitre prodaje ali nakupe.

Kdaj in kako pogosto menjati posamične naložbe?

Ko govorimo o tem, kaj lahko na čustveni ravni še vpliva na naložbene odločitve, se ne moremo izogniti eni glavnih naložbenih diskusij in vprašanju, kdaj in kako pogosto menjati posamične naložbe v portfelju. Tu govorimo predvsem o dveh nasprotujočih strategijah – »kupi in drži«, ki zagovarja dolgoročno držanje posamičnih naložb in zgolj strateško zmanjševanje tveganih naložb s potekom časa, in na drugi strani strategiji aktivnega upravljanja. Za aktivno upravljanje portfelja posamičnih naložb boste potrebovali precej znanja, potrebnih informacij in tudi časa. Če vsega trojega nimate dovolj, imate na voljo dve možnosti: po zakonitostih strateške alokacije naložb, o čemer pišemo v naših člankih, sestavite in vzdržujte dolgoročen portfelj ali pa izberite individualno upravljanje ene izmed borznih hiš ali zasebnih družb za naložbeno svetovanje.

Manj novic je pogosto bolje kot (pre)več novic

Uspešen vlagatelj ima, to smo do zdaj že ugotovili, čustva pod nadzorom. Kar je sicer v praksi zelo težko, dva glavna razloga za to sta izpostavljenost medijskim informacijam in psihologija črednega nagona. Brez množičnih medijev ne bi bilo učinka množičnega ali črednega nagona, saj ga napaja medijski diskurz. Mediji vsekakor s svojim poročanjem usmerjajo večinsko percepcijo vlagateljev po svetu, sprožajo paniko in zbujajo pohlep. Oboje ob različnem času, a vedno ob popolni usklajenosti z gibanji trgov in medijskem poročanju. Mnoge kritične teorije medijev in finančnih trgov so proučevale več primerov v zgodovini kapitalskih trgov, ko je bilo nekaterim medijem očitano, da so namenoma potencirali množični strah ali pa pohlep in s tem zelo ozkemu segmentu vlagateljev pomagali do velikih donosov.


O avtorju

Simon Šimonka

Direktor sektorja za poslovanje z malimi in srednjimi družbami, Gorenjska banka d.d. | Email: gorenjska-banka@gbkr.si