Osnovno sredstvo – nepogrešljiva dobrina za ustvarjanje prihodkov

Andreja Škofič KlanjščekRačunovodstvo in Finance

Osnovna sredstva delimo na dva večja sklopa – na opredmetena osnovna sredstva in neopredmetena sredstva. Za lažje razumevanje obeh računovodskih postavk v nadaljevanju na kratko povzemamo Slovenske računovodske standarde (SRS), in sicer dva standarda:

  1. opredmetena osnovna sredstva,
  2. neopredmetena sredstva.
Kaj so opredmetena osnovna sredstva in kako jih amortizirati?

SRS v standardu 1 opredeljujejo opredmeteno osnovno sredstvo. To je običajno v lasti podjetja, podjetje pa ga lahko tudi zgolj finančno najema (leasing) ali na kakšen drug način obvladuje za obdobje, daljše od leta dni. Za opredmeteno osnovno sredstvo je značilno, da ga podjetje uporablja pri ustvarjanju proizvodov ali pri opravljanju storitev, torej da bo z njegovo uporabo ustvarilo prihodke. V to skupino sodijo zlasti osnovna sredstva, kot so na primer zemljišča, zgradbe, proizvodna oprema, biološka sredstva (žive živali ali rastline).

V računovodskih izkazih (bilanca stanja) se osnovno sredstvo izkazuje v razredu 0, s čimer se označuje dolgoročna sredstva. Kako se vrednost posameznega sredstva določi, prav tako urejajo SRS. Vrednost posameznega osnovnega sredstva, na primer proizvodnega stroja, tako ne predstavlja zgolj njegove nabavne cene, ampak se tej ceni doda še stroške dovoza stroja, stroške preizkušanja stroja, stroške šolanja zaposlenih za uporabo stroja in tako naprej. Poleg naštetega vrednost stroja sestavljajo tudi ocenjeni stroški, kot na primer stroški razgradnje, odstranitve in obnove stroja, torej stroški, ki bodo nastali, ko bo sredstvo iztrošeno. Od primera do primera oziroma od sredstva do sredstva je odvisno, kaj sestavlja njegovo vrednost, ki je običajno višja od same cene sredstva. Ob začetku amortiziranja se določi metoda amortiziranja opredmetenih osnovnih sredstev in letne amortizacijske stopnje, ki pa se lahko tekom let spremeni, če se ugotovi, da ne ustreza več začetnim predpostavkam.

Sredstva nižjih vrednosti znajo računovodjem včasih povzročiti preglavice. Treba je namreč znati opredeliti, kaj je opredmeteno osnovno sredstvo. Načeloma lahko trdimo, da opredmeteno osnovno sredstvo predstavlja tisto sredstvo, katerega nabavna vrednost presega 500 EUR in bo v uporabi dlje kot eno leto. Takšna opredelitev terja določeno previdnost, saj lahko neko sredstvo kljub nabavni vrednosti, nižji od 500 EUR, še vedno predstavlja osnovno sredstvo. Zelo nazoren primer takšnih sredstev so na primer prenosni računalniki, katerih cene se lahko gibljejo od nekaj sto do nekaj tisoč evrov.

Kaj so neopredmetena sredstva in kako jih amortizirati?

Drugo, večjo skupino osnovnih sredstev predstavljajo neopredmetena sredstva, ki jih SRS obravnavajo v standardu 2. Značilnost neopredmetenih sredstev je, da praviloma fizično ne obstajajo. Podobno kot pri opredmetenih osnovnih sredstvih tudi neopredmetena sredstva ustvarjajo prihodnje gospodarske koristi oziroma prihodke in so praviloma dolgoročna. Neopredmetena sredstva pogosto predstavljajo pravice, kot na primer koncesije, patente, licence, blagovne znamke in podobno.

Neopredmeteno sredstvo, ki izpolnjuje pogoje za pripoznanje, se ob začetnem pripoznanju ovrednoti po nabavni vrednosti oziroma ceni. V nabavno vrednost se vštevajo tudi uvozne in nevračljive nakupne dajatve po odštetju popustov ter vsi neposredno pripisljivi stroški pripravljanja sredstva za nameravano uporabo. Nabavno vrednost sestavljajo tudi stroški izposojanja do nastanka neopredmetenega sredstva, če to nastaja dlje kot eno leto.

Knjigovodska vrednost neopredmetenega sredstva s končno dobo koristnosti se zmanjšuje z amortiziranjem. Amortiziranje se začne prvi dan naslednjega meseca, potem ko je neopredmeteno sredstvo s končno dobo koristnosti na razpolago za uporabo. Znesek za amortizacijo neopredmetenega sredstva s končno dobo koristnosti se premišljeno razporedi v najbolje ocenjeni dobi njegove koristnosti.

Osnovna sredstva kot olajšava za investiranje

Zakonodajalec je v Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb predvidel olajšavo za investiranje, ki omogoča znižanje davčne osnove v višini 40 % investiranega zneska v opremo in v neopredmetena sredstva, ne pa tudi v zemljišča in zgradbe. Olajšavo se lahko koristi zgolj do višine davčne osnove, kar bi v teoriji pomenilo, da s premišljenim investiranjem ne plačujemo davka. A takšno premišljeno investiranje zahteva poglobljeno razumevanje davčnih predpisov in določeno previdnost.

Kljub temu da je v zakonu predvideno uveljavljanje olajšave za investicije v opremo, je zakonodajalec omejil definicijo opreme s tem, da investicijske olajšave načeloma ne moremo uveljavljati za pohištvo, pisarniško opremo in motorna vozila. V primeru motornih vozil veljajo izjeme, saj se lahko olajšavo uveljavlja v primeru nakupa hibridnih ali električnih vozil oziroma avtobusov in tovornih vozil, ki ustrezajo emisijskim zahtevam EURO VI. Zakon dopušča tudi uveljavljanje olajšave za računalniško opremo, vendar se tudi pri definiciji računalniške opreme zatika. FURS je na to temo zapisal veliko pojasnil, ki pa žal ne odgovorijo na vsa vprašanja in dileme. Kot primer velja omeniti, da se multifunkcijske naprave ne smatrajo za računalniško opremo, medtem ko tiskalnik se, zato se ga lahko uveljavlja kot investicijsko olajšavo. Olajšave se v primeru proračunskega sofinanciranja osnovnega sredstva (občine, RS ali EU) ne more uveljavljati za celotni znesek naložb, temveč zgolj za znesek naložb, ki ga je podjetje samo investiralo. Kje in kdaj lahko podjetje uveljavlja davčno olajšavo za investiranje, je torej vprašanje, ki terja veliko mero previdnosti. Brez dvoma ja za uspešno in ustrezno ureditev tega področja nujno poglobljeno poznavanje davčnih predpisov.


O avtorju

Andreja Škofič Klanjšček

partnerica, davčno in pravno svetovanje Deloitte, d. o. o. | E-mail: askofic@deloittece.com