Drobni inventar

Kako pravilno davčno obravnavati drobni inventar?

Andreja Škofič KlanjščekRačunovodstvo in Finance

Slovenski računovodski standardi omenjajo drobni inventar v dveh poglavjih oziroma standardih, in sicer v standardu 1 (opredmetena osnovna sredstva) in standardu 4 (zaloge). Za lažje razumevanje opredelitve oziroma dodelitve v nadaljevanju izpostavljamo nekatere pomembnejše definicije.

Kaj je drobni inventar?

Pri opredelitvi drobnega inventarja si lahko predstavljamo orodje, naprave in drugo opremo ter ločljivo embalažo in podobne stvari z dobo koristnosti do leta dni. Podjetje lahko med drobni inventar uvrsti tudi predmete, katerih doba koristnosti je daljša od enega leta in katerih posamična nabavna cena ne presega 500 evrov.

Opredmeteno osnovno sredstvo, katerega posamična nabavna vrednost po dobaviteljevem obračunu ne presega 500 evrov, se lahko izkazuje posamično ali skupinsko kot drobni inventar. Pogosto zasledimo skupinsko obravnavo drobnega inventarja v gostinstvu in hotelirstvu. Zelo nazoren primer drobnega inventarja, ki se skupinsko obravnava, so na primer jedilni pribor, posteljnina, nočne svetilke in podobno. Razloga za takšno obravnavo sta predvsem poenostavitev in stroškovno ugodnejše evidentiranje.

Drobni inventar, čigar posamična nabavna vrednost po dobaviteljevem obračunu ne presega 500 evrov, se lahko uvrsti tudi med material. Drobni inventar, dan v uporabo, lahko podjetje takoj prenese med stroške. Ločnico, kaj predstavlja opredmeteno osnovno sredstvo in kaj zaloge materiala, je treba iskati v Slovenskih računovodskih standardih.

Davčna obravnava drobnega inventarja

Amortizacijske stopnje, ki so določene v 33. členu ZDDPO-2, se uporabijo tudi v primeru drobnega inventarja. Kot izhaja že iz uvodne predstavitve drobnega inventarja, ima podjetje na razpolago sledeče obravnave drobnega inventarja:

  • Enaka obravnava drobnega inventarja tako za računovodske kot tudi za davčne namene – takojšnji odpis. Drobni inventar se v letu, ko ga prenesemo v uporabo, odpiše, pri tem pa bremeni tako poslovni izid kot odhodek. Ta odhodek znižuje davčno osnovo v celotnem znesku v tekočem davčnem obdobju.
  • Različna obravnava drobnega inventarja za računovodske in davčne namene. Računovodsko se drobni inventar amortizira skozi svojo dobo uporabnosti, medtem ko za davčne namene drobni inventar v letu prenosa v uporabo odpišemo v celoti. Tako obravnavo omogoča 6. odstavek 33. člena ZDDPO-2. V takem primeru je nujno voditi evidenco, saj je treba v naslednjih letih iz davčne bilance izvzeti stroške amortizacije drobnega inventarja, ki je bil v letu prenosa že upoštevan kot znižanje davčne osnove. V takih primerih družbe oblikujejo tudi obveznost za odložene davke, ki izvirajo iz začasnih razlik.
  • Če družba drobni inventar za računovodske namene amortizira ter ta znesek amortizacije skozi vsa leta amortizacije priznava kot davčno priznano amortizacijo v skladu z najvišjimi dovoljenimi amortizacijskimi stopnjami iz 5. odstavka 33. člena ZDDPO-2 (kar je v praksi zelo redko), je treba biti pozoren še na eno stvar – v teh primerih mora biti amortizacija obračunana posamično, kot je to izrecno zahtevano v 3. odstavku 33. člena ZDDPO-2.

O avtorju

Andreja Škofič Klanjšček

partnerica, davčno in pravno svetovanje Deloitte, d. o. o. | E-mail: askofic@deloittece.com