Prestrukturiranje finančnih obveznosti v praksi – Kako se v primeru finančnih težav z banko usesti za mizo – 2. del

Matija ŽepičPodjetniške finance

Nadaljujemo z obravnavo postopka prestrukturiranja finančnih obveznosti. V prejšnjem blogu smo pregledali začetne korake v procesu, s katerim se lahko podjetje v dogovoru z upniki izvije iz finančnih škripcev, in ugotovili naslednje: najbolj pomembna sta pravočasna zaznava finančnih težav in pripravljenost dolžnika oziroma njegova iskrena namera za dogovor.

Zdaj se bomo lotili konkretnih dogovorov o finančnem prestrukturiranju in kako v praksi poteka tudi večletni proces reševanja finančnih težav nekega podjetja.

Banka si želi 100-odstotno poplačilo …

Običajno težave nastanejo, ker podjetje zaradi lastne napake ali zunanjih vplivov ni več zmožno redno odplačevati dolga. Če ga je kljub temu sposobno zmanjševati, se z banko dogovori za odlog plačila, v skrajnem primeru pa tudi za znižanje obresti ali odpis dela dolga.

Interes banke je doseči čim večje poplačilo svojih terjatev, idealno je seveda 100-odstotno. Kjer je potrebno le prilagoditi dinamiko odplačevanja (z namenom dolgoročne maksimizacije poplačila terjatev), banke pogosto pristajajo na različne oblike odlogov. Pri obrestnih merah je logika enaka – banka vedno poskušati maksimizirati poplačilo svojih terjatev in slednjih ne odpuščajo, če to res ni potrebno.

… a običajno sprejme odlog plačila

Najbolj pogost dogovor med banko in dolžnikom obsega odlog plačila obveznosti. Vnaprejšnjega pravila za to ni, so pa redki reprogrami, ki bi zapadlost terjatev banke podaljšali na obdobje, daljše od 5-10 let. Sprememba dinamike odplačevanja je odvisna od dolžnikove sposobnosti za odplačevanje dolga, tako iz rednega poslovanja, kot tudi na primer z odprodajo poslovno nepotrebnega premoženja, iskanjem novih vložkov za dokapitalizacijo in podobno.

Veliko je tudi primerov, ko podjetje posluje dobro in nemoteno odplačuje finančne obveznosti, vendar ima najeta posojila po (pre)visokih obrestnih merah, precej višjih od trenutno veljavnih na trgu. Če bo prišlo do banke in prosilo za znižanje obresti, mu ta ne bi zaprla vrat.

Banka v takšnem primeru preuči, kakšno je medsebojno sodelovanje z dolžnikom in kakšne so možnosti sodelovanja v prihodnje. Banka se nikakor ne želi obnašati oderuško (in se nikoli tudi ne), zato v dogovarjanju z dolžnikom vedno skuša najti dogovor, ki je optimalen za obe strani.

Pogosto je tudi sodelovanje lastnikov pri reševanju finančnih težav, in sicer z dokapitalizacijo podjetja. Je pa treba povedati tudi, da obstaja veliko primerov, kjer tudi lastniki ne razpolagajo s sredstvi za dokapitalizacijo (ne zato, ker bi jih skrili, ampak zato, ker jih preprosto nimajo). V takšnih primerih je smiselno razmisliti tudi o potencialnih novih lastnikih.

V podjetje pošljejo svojega pooblaščenca

Da bi banka imela boljši vpogled v to, ali se ukrepi prestrukturiranja izvajajo v skladu z dogovorom, lahko v soglasju z dolžnikom imenuje svojega pooblaščenca v podjetju. Gre za relativno pogost pojav, sploh pri zelo velikih podjetjih oziroma dolžnikih z zelo kompleksnim poslovanjem ali lastniško strukturo. Ta strošek ponavadi plača dolžnik, saj gre za strošek, ki je neposredno povezan s prestrukturiranjem in je kot tak tudi v dolžnikovem interesu. Še bolj pogosta oblika sodelovanja je vključitev zunanjih svetovalcev (na primer revizorjev), ki tudi spremljajo dolžnikovo poslovanje in poročajo banki. Tudi v takšnem primeru ponavadi strošek nosi dolžnik.

Ob tem se kot upnik seznanja tudi s tekočimi rezultati dolžnika. V praksi je najpogostejše bodisi kvartalno poročanje, torej štirikrat letno, bodisi poročanje vsak mesec. Sproti se seveda poročajo nerevidirani izkazi, z zamikom tudi revidirani.

Kako je s stroški?

Pri manjših podjetjih, kjer so problemi ponavadi enostavno rešljivi, so stroški ponavadi relativno nizki. Velikokrat (ne pa vedno) poslovodstvu pri pripravi načrta prestrukturiranja pomaga zunanji svetovalec, katerega strošek lahko doseže do 5 tisoč evrov in je na pravnem in finančnem področju bolj vešč od samega poslovodstva.

Ker se z velikostjo podjetja ponavadi povečuje tudi kompleksnost njihovih težav, vzporedno z velikostjo naraščajo tudi stroški prestrukturiranja. Niso redki primeri, ko slednji zaradi dolgotrajnosti postopka, velikega števila udeležencev ipd. znašajo tudi več milijonov evrov.

Vsakega dolžnika, ki ima produkt, je škoda

O tem, da je prestrukturiranje finančnih obveznosti mogoče izpeljati učinkovito in uspešno, dokazujejo vsi pretekli primeri. Gorenjska banka je sodelovala v ogromno prestrukturiranjih, to je v več kot 50 večjih zgodbah, kjer je dolžnik uspel pravočasno zaznati nevarnosti, jih v transparentni komunikaciji z banko minimizirati in danes posluje še uspešneje kot prej. Nekatere od teh zgodb so bile tudi objavljene v medijih.

Žal pa se dogaja tudi to, da podjetju finančno prestrukturiranje ni pomagalo in je prišlo do odpoklica posojil ali celo do stečaja. Do veliko teh stečajev ne bi prišlo, če bi dolžniki dejansko prisluhnili nasvetom banke in bi v okviru sanacije angažirali ljudi z zadostnim znanjem za uspešno izvedbo prestrukturiranja. Vsakega dolžnika, ki ima svoj kvaliteten produkt ali storitev, a je zaradi neposlušnosti poslovodstva končal v stečaju, je seveda škoda.