Podjetniške finance

Podjetniške finance

Koliko dolga naj ima podjetje?

V zadnjih letih mnogih slovenskih podjetij nista pokopala pomanjkanje posla ali huda konkurenca, ampak kapitalsko šibki lastniki, prezadolženost in druge nespametne odločitve o financiranju.

Odločanje o tem, s katerimi viri financirati poslovanje, je temeljna poslovna funkcija podjetja, saj mu zagotavlja nemoteno delovanje, varnost in neodvisnost.

Napake lahko vodijo do nezaželenih posledic:

  • težav pri tekočem poslovanju (nelikvidnost, blokirani računi, slabi pogoji pri dobaviteljih …),
  • višjih stroškov financiranja (visoke obresti, zahteve po izplačilu dividend …),
  • dolgoročne plačilne nesposobnosti (pomanjkanje kapitala, nezmožnost poplačila posojil, stečaj …).

Z nenehnim spremljanjem in analizo podjetje pravočasno ugotovi prednosti in slabosti ter nemudoma odpravi nepravilnosti, s tem pa ohranja finančno zdravje.

V nadaljevanju bomo skušali opredeliti, kaj v podjetju določa optimalno strukturo financiranja in kako to doseči. 

Višji donos = višje tveganje

V teoriji je najboljši način financiranja dosežen, ko je razmerje med lastniškim kapitalom in dolgom takšno, da se doseže največjo vrednost podjetja.

Gre za prepletanje donosnosti in tveganja, pri čemer so v ospredju naslednji cilji:

  • najnižji stroški financiranja,
  • maksimiranje vrednosti za lastnike,
  • dolgoročna plačilna sposobnost podjetja.

Če podjetje uporablja več dolga, to pomeni večje tveganje pri poslovanju, obenem pa tudi višjo pričakovano stopnjo donosnosti kapitala. Višje tveganje vpliva na zniževanje cene delnice (ali družbeniškega deleža), vendar hkrati višja pričakovana donosnost kapitala viša ceno delnice. Iz tega sledi, da je optimalna struktura kapitala dosežena pri tisti višini tveganja in donosa, kjer je cena delnice najvišja.

Kapital ni brezplačen

Podjetje lahko poslovanje financira prek notranjih ali zunanjih virov. Pri notranjih gre navadno za dobiček in amortizacijo. Pri zagonu poslovanja, večjih investicijah in obratnem kapitalu so bolj verjetna (če ne celo edina) možnost zunanji viri. Delimo jih na lastniške (kapital) in dolžniške (posojila, obveznice, lizing …) vire financiranja.

Vsako podjetje se mora zavedati, da ima vsak finančni vir svoj strošek. Marsikdo je mnenja, da je strošek lastniškega kapitala enak nič. Dejansko je zadeva ravno obratna. Kapital predstavlja najdražji vir financiranja, saj lastniki prevzemajo več tveganja kot na primer banke, ki odobrijo kredit, zato tudi zahtevajo večji donos.

Dolg je cenejši, a le do določene meje

Dolžniški kapital je za podjetje cenejši, še posebno zaradi davčnega ščita. Stroški plačila obresti se odštevajo od davčne osnove. Več, ko ima podjetje najetih posojil ali drugih finančnih obveznosti, večje bodo torej obresti in nižji davek od dobička.

A večji delež dolga v kapitalski strukturi je redko najboljša pot. Če ima podjetje več dolga, to predstavlja večje finančno tveganje pri poslovanju, kar ima negativen učinek na njegovo vrednost. Podjetje je namreč pogodbeno obvezano, da bo posojilodajalcu ali imetnikom obveznic ob dogovorjenem roku izplačalo njihove terjatve, do lastnikov kapitala pa takšnih obveznosti nima. Z večanjem obsega finančnih obveznosti se povečuje tveganje in verjetnost, da jih podjetje ne bo moglo poplačati oziroma da upniki ne bodo prejeli pričakovanih zneskov v celoti.

Iz vsega tega sledi, da se dolg kot vir financiranja v kapitalski strukturi povečuje, dokler se povečuje tudi vrednost podjetja.

Kako izračunati ceno kapitala?

Za vsako podjetje je poglavitnega pomena, da ima čim nižje stroške financiranja. Pri tem si lahko pomaga z izračunom kazalnika WACC, ki pokaže povprečne stroške kapitalske strukture. Hkrati odraža donos, ki ga vlagatelji (investitorji) pričakujejo oziroma zahtevajo na vsa sredstva, angažirana v podjetju.

WACC = (D/IC)*(Kd)*(1-T)+(P/IC)*Kp+(E/IC)*(Ke)

  • D – Dolg
  • IC – Celotni investirani kapital
  • T – Davčna stopnja
  • Kd – Stroški dolga
  • P – Prednostni kapital
  • Kp – Stroški prednostnega kapitala E (navadni kapital)
  • Ke – Stroški navadnega kapitala

Izračunani WACC za določeno podjetje primerjamo s ceno kapitala na trgu in ugotovimo morebitna odstopanja. Če ugotovimo, da nas obstoječa finančna struktura stane več, kot je cena kapitala na trgu, je treba finančno strukturo spremeniti, torej poiskati svež kapital ali najeti nova posojila.

 Naložb ni pametno kratkoročno financirati

Pomembno je tudi upoštevanje nekaterih uveljavljenih pravil:

  • Zlato bilančno pravilo pravi, da naj se dolgoročne naložbe financirajo z dolgoročnimi viri, kratkoročne naložbe pa se smejo financirati s kratkoročnimi viri. Če podjetje tega pravila ne upošteva dosledno, je ogrožena njegova plačilna sposobnost, posredno pa tudi donosnost in finančna moč podjetja.
  • Navpična finančna struktura določa razmerje med lastnimi (samofinanciranje) in tujimi viri financiranja. Tradicionalno velja, da naj bo razmerje 1:1, vendar je to precej odvisno od nagnjenosti menedžmenta k tveganju pri zadolževanju.

Vir: Finančni slovar, Marisol


O avtorju

Simon Šimonka

Direktor sektorja za poslovanje z malimi in srednjimi družbami, Gorenjska banka d.d. | Email: gorenjska-banka@gbkr.si