Kdo so stranke pogodbe o zaposlitvi?

Blaž ŽibretDelovno pravo

Pogodbo o zaposlitvi lahko kot dvostransko pogodbo skleneta na eni strani delodajalec in na drugi strani delavec.

Navedena vsebina je urejena v 19. členu ZDR-1.

Za pravilno in jasno razlago je treba uporabiti 5. člen ZDR-1, ki opredeljuje pojem delavca in delodajalca ter pravi, da je delavec ali delavka vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pri opredelitvi delodajalca ali delodajalke je navedeni člen nekoliko širši in določa, da je to pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Iz navedenega izhaja, da pogodbo o zaposlitvi na strani delavca, torej kot delavec, ne more skleniti pravna oseba ter drug subjekt, je pa to povsem logično, sprejemljivo in mogoče na strani delodajalca, kar je v praksi pravzaprav zelo pogost pojav. Posebej se izpostavlja vprašanje, kdo na strani delodajalca, kadar je to pravna oseba ali drug subjekt (državni organ, lokalna skupnost in podobno), pravzaprav sklene pogodbo o zaposlitvi. Tudi to definira ZDR-1, in sicer v 20. členu.

ZDR-1 glede strank pogodbe o zaposlitvi tako ne dopušča nobenih nejasnosti.

Posebej velja še izpostaviti, da je do uveljavitve ZDR-1 poseben problem predstavljalo vprašanje, ali lahko nekdo, ki je edini lastnik posamezne družbe, kot poslovodja sklene pogodbo o zaposlitvi sam s seboj. Tedaj je odgovor na to vprašanje podajala sodna praksa, saj neposrednih določb, ki bi urejale navedeno situacijo, predhodni ZDR ni poznal.

Z uveljavitvijo ZDR-1 ter umestitvijo drugega in tretjega odstavka v 73. člen ZDR-1 (tedaj 72. člen ZDR) je zakonodajalec rešil tudi ta problem.

Oglejte si sodno prakso:

O avtorju